Sn z naše vesi pravi ded, postaven za umret, mam traktor, psa, dva silosa pa prazen kinder bet. Pri žlahti sem jih srečal, so prišli na jesen, ko lačne iz Lublane še miši grejo ven. Stara dva s klobuki, odzadi hčere tri, so stopli vun iz avta, pri farnem britofi. Je greha vreden videt, bil hčerovski tercet, šolane in pametne v ohišjih za umret. Presnete punce z mesta, brez bisera ste školjke zastonj je vsaka gesta, če ne znate plesat polke. Ziske ko mošančke, jaz gurman in estet: po mojem take ritke so prelepe za sedet. Sn pelo jih v gostilno, saj nisn neki šuft, naročo ajnpren župo pa trikrat frišni luft. Culajtnerov je Joško, potegno vun svoj meh je vrezo eno polko, da sedet je blo greh. Ko sn na ples povabo, jih je zagrabla panika, sn spomno se da avše - ja z mesta so doma. Ker polko plesat babncam je bil bol kisli štos sn raje jim pokazo kak zgleda kmečki boks. Gor v naši zelh kamri so stokale v en glas, da moja je salama kraljica vseh klobas. Ko zjutraj so nalagali me stari je objel, Je reko, da se vrnejo, ko mošt bo dozorel. Se avto je odvleko, vse solzne so bile, če malo prav pomislim: za čez tedn bi še ble.